Že dolgo časa obstajajo tudi pri nas pomisleki o ustreznih metodah in smernicah našega izobraževalnega sistema. Pred leti smo v Sloveniji uvedli devetletke in bolonjski način univerzitetnega šolanja, kar je med strokovnjaki pa tudi v širši javnosti sprožilo precej polemik. Kakšen je naš izobraževalen sistem in ali bi bil lahko boljši?
Pred časom je bila na televiziji predvajana dokumentarna oddaja, ki se je posvečala tematiki klasičnih izobraževalnih sistemov in njegovim pomanjkljivostim. Ena izmed takih je gotovo ta, da se s klasičnimi metodami in pristopi skozi šolanje izgublja ustvarjalnost in radovednost. Zanimivi so tako primeri slavnih genijev, kakor je bil na primer Einstein, ki v šolah niso ravno blesteli, nekateri največji umi naše civilizacije, pa so bili celo dislektiki itd. Dejstvo je, da šolanje in standardizirani kriteriji ocenjevanja otroku lahko veliko vzamejo, ga spravijo v kalup in ga naredijo pasivnega. Otrok tako z vključitvijo v osnovno šolo postopoma preneha s postavljanjem vprašanj, ki jih je v vrtcu postavljal tudi preko 1000 dnevno. Res je, da trenutni šolski sistem ne spodbuja mišljenja, ampak se osredotoča na »to znam«, pa četudi nekdo nekaj zna na pamet, brez ustreznega razumevanja.
Seveda je po drugi strani težko določiti, kakšen bi moral biti izobraževalni sistem, ki ne bi zavrl otrokove kreativnosti in ki bi do genialnosti privedel večji odstotek otrok, kot se to dogaja trenutno. Gotovo je eden izmed načinov ta, da se poudarek iz faktografije prenese na razumevanje – zakaj. S tem pri otroku še naprej spodbujamo postavljanje vprašanja »zakaj«. Prav tako bi morali večji poudarek puščati svobodi misli in ustvarjalnosti. Otroke bi morali pripraviti na svet, ki je vselej hitro spreminjajoč se. Ko bodo odrasli bo namreč veliko znanja, ki ga dobivajo danes, že povsem neuporabnega.